Kekec in Pehta

V ponedeljek sva z atijem sla v knjiznico (kot vedno) in tokrat izbrala Kekca in Pehto. Ker smo bili pred dvema tednoma tudi v Kekcevi dezeli in ker se v mojem Gulagu, ki se tudi imenuje po Kekcu, zadnje case veckrat pogovarjamo o tem fanticu, ga sedaj ze kar dobro poznam.

Zgodba je zanimiva, polna pozrtvovalnosti, skrbi za druge, pomoci nemocnim (Kekec in Mojca). Je pa to tudi zgodba o osamljenosti in iz nje porojene sebicnosti (Pehta).

Rada jo berem in se o njej pogovarjam. Tako kot tudi o simboliki in sporocilih, pa tudi povsem navadni akciji in zabavi, ki jo najdem v drugih knjigah, ki jih rada berem.

V cetrtek je sel ati v Solo za starse v Gulag. Rad hodi na te zadeve. Tokrat je bila tema: Domaca pravljica in otroski svet. (Domaca, kot domaca slovenska). Predavala je prof. Dusica Kunaver. Gospa je profesorca anglescine in ruscine ter je ucila vse svoje zivljenje. Ocitno ima tudi zelo mocan domovinski cut, zategadelj jo morebiti kdaj tudi malo predalec odnese. Z atijem se povsem strinjava, da so Slovenske pravljice lepe. In jih tiste, ki so dobre, tudi zelo rada bereva. Vendar to ne pomeni, da nebi mogla brati tudi lepe mongolske, nemske ali ameriske pravljice. Posebej, ce imajo dobre in zanimive zgodbe ali, po moznosti celo, mocna moralna sporocila.

V sedanjem, posebej pa v svetu, ki nastaja, bo vse bolj pomembna vsebina. Prepoznava vsebine, nacel in smisla stvari in dejanj in ne to kdo jih je naredil, ustvaril, sporocil ali prenesel. Ezopove basni imajo vsekakor se dandanes mocno sporocilno vrednost, ceprav so stare, vendar pa nas tudi Shrek zna nauciti kako dobro (ali dve) o tem, da je potrebno znati gledati pod zunanjost.

Tezko naju bo prepricati, da je slovenski toplar (tole je moj ati na enem takem) res najbolj dovrsena arhitekturna oblika v galaksiji, se pa zelo rada skrijeva pod njega in ga obcudujeva v njegovi eleganci in preprosti funkcionalnosti. Vztrajati da je nekaj izjemnega le zato ker je staro in Slovensko, je pa malo huda.

No kakorkoli, profesorica ni dala ravno veliko (ali sploh karkoli) na atijevo mnenje (pravzaprav na mnenje kogarkoli od prisotnih, saj je predavala dobro uro in pol brez, da bi dala komurkoli priliko kaj reci - so pa lahko peli ;)), kar ji je ati malo zameril. Ampak verjame pa, da je teta imela dober namen. To je pa vseeno kar pomembno... :)

Midva bova se vedno izbirala tiste knjige, ki naju bodo zabavale, ucile in informirale (zato jih vsakic vzameva vsaj ducat ;)) pa naj bodo slovenske ali ne. Se naprej se bova zavedala tudi svojih korenin a hkrati vedela, da obstaja tudi svet tam zunaj. Ali kot mi vcasih pravi ati: Skusam ti osvoboditi duha Mina. Ampak jaz ti lahko le pokazem vrata. Ti si tista, ki moras iti skozi...

(se mi zdi, da to ni cisto na njegovem zelniku zraslo, ce veste kaj mislim... ;))

Prvic v cirkusu

Danes sem bila prvic v cirkusu. Takem, cisto tapravem!

Najprej sva sla z atijem pogledat, ce mi bo zadeva sploh vsec. Sicer sem ze zadnja dva dni povsod videvala cirkuske sotore (ati je sicer trdil da jih tam kjer jih jaz vidim, sploh ni, ampak jaz sem jih videla!), in zato sva se dogovorila, da greva.

No, ko sva sla takoj po odhodu iz Gulaga na ogled cirkusa, sem bila takoj ZA! Ampak babi Jozi pa nebi vzela s seboj. Ati: Zakaj ne? Jaz: Ne, pa ne!

No popoldne, ko je bil cas da greva res v cirkus, sem pa jaz naredila cirkus. Ne grem. Pa pika! Ati je rekel, da bo sel pa sam. No, to je bilo pa se huje! Pa sem potem le sla... :/

Prisla sva tako, da se je cirkus ravno odprl in sva dobila sedez cisto ob ograji. Eeee, to je pa bila terna. :)

Ko so mimo naju hodili (tako blizu, da sem se morala izogibati rilcem, kacam, rogovom in pozirala kameljo dlako) vsi ti cirkuski stvori, klovn, carodejka in drugi smesni in cudni tici, sem ze cisto pozabila za kaj je slo popoldne.

In ko sva prisla ven, je bil ze trda noc. Prou fajn :)

Winxice imam rada

Danes sem drugic barvala Winxice. Tkole mi je ratalo:

Ko sem se barvanja naveličala, sem delala pa še razglednice.




Seveda pa vse skupaj moram delati na tleh. Kot vedno ;)

Boji na Ilovi gori

Danes sem atija peljala na spominsko slovesnost. Saj ni bilo prvic.

Spet so eni strici govorili, pa peli so in imeli so veliko zastav. Ampak tokrat vem za kaj se je slo.

Sedaj vem, da je bila tedaj ko sta se rodila moja babica pa dedi ena huda vojna. Pa ne samo tukaj pri nas, ampak po celem svetu. Tudi v Afriki in Aziji. Ampak v Avstraliji, tam kjer so doma koale, je pa ni bilo. No, pred 65 leti, v zacetku novembra, je bila na Ilovi gori nekaj dnevna bitka. V kateri je umrlo veliko stricev iz Cankarjeve brigade. Cankarja ze poznam. Pa Preserna in Trubarja tudi :)

Enivej, menda so tisti strici, ki so potem na koncu vojne zmagali imeli take kape, kot tale etijev prijatelj na sliki :) Mi je bil kar vsec, ceprav sem se ga malo bala ;)

Sicer pa bi jaz s tistimi strici, ki so prisli sem k nam in se hoteli z nami tepsti takole, pa takole, pa takole, pa takole obracunala. Heh. Bi ze videli... ;)

Ce sem zmatrana

Ce sem zmatrana pa narisem samo kaj preprostega... :)

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Ta teden sem pa bila dvakrat na Gorenjskem. Vceraj sem mami in atija peljala na Bled. Ja, saj vem, zlajnana klasika. Ampak jaz tam se nisem bila... :$

Cisto res, na Bledu se nisem bila in tako mi je bila zadeva se kar zanimiva. Sprehod od Festivalne do Zake, mal pocivanja na soncku in slikanja rack (ja zdaj ze kar zadanem tudi s fotoaparatom), nazaj grede pa na Grad.


Hoja ob jezeru je namrec za dojencke. To me dolgocasi. Me je moral kar ati nositi. Ampak ko smo pri vili Zlatorog sli pa v breg, eee, to je pa bolj nekaj po mojem okusu.

Sem skoraj sprintala v breg, vse do grajskega obzidja, da me je ati komaj dohajal (mami gredo te zadeve bolje od nog)... :)

Kot sem ze rekla, sem pa bila ta teden ze dvakrat na Gorenjskem. V cetrtek smo Zajcki in Medvedki namrec v Kekcevi dezeli... :)

Tja smo sli sami brez atijev in mamic (ker starsi nimajo vstopa v Kekcevo dezelo), videli smo pa Kekca, pa Pehto, pa Kosobrina, pa .... Pa niti nebi prevec razlagala, ker mi nekaj ni bilo cisto prav tam.

Ko smo prisli nazaj v Gulag, smo bili tako zmahani, da smo kar za mizo spali :)

Cepci za volanom

Pred tocno dvema tednoma sem pisala o tem, da je prehitra voznja obzalovanja vredna. No, danes sem (znova) videla dokaz tega.

Med tem ko sem bila na zuru pri babi Malci, se nam je doma v zivo mejo, ki vsaj malo blazi hrup in prah s ceste po kateri imajo domorodci vsakodnevne dirkalne vaje, zaletela od policajev preganjana prehitrovozeca civilistka. Organi postave so bili tako dalec za njo, da je kljub temu, da ji je pri zavijanju na glavno cesto uspelo prileteti v zivo mejo, ugasniti motor in ga spet prizgati ter znova odpeljati naprej, niso uspeli dohiteti.

Za casa mojega zivljenja je to drugic, da nam je kdo podrajsal zivo mejo. Prvic je bilo zanjo dosti huje (slika levo). Prehitro vozeci domacinski mojster jo je s svojim Audijem počesal po celi dolzini in uspel izruvati se steber ograje, ki jo je ati postavil ravno zato, da nebi jaz (ko sem bila se manjsa, seveda) usla pod kolesa tem dirkalnikom.

Preden sem se rodila in odkar ati zivi tukaj (dobrih 20 let) pa so bili se vsaj trije tovrstni incidenti:
Prvi se je zgodil tri dni po tem, ko se je ati priselil sem. Domorodcu, sicer spostovanemu gasilcu in lokalnemu velmozu v hrošču, je letel cez streho. Na sreco je padel na glavo (sicer bi lahko se šepal...;)). Mojster je po 22m zavorne poti uspel izruvati se globoko zabetoniran steber ograje, ki je tedaj ograjevala nas vrt. Policajem, ki so prisli na mesto nesrece se tedaj niti ni ljubilo metra ven vzeti in popisati mozakarja in prizorisce nesrece. Zgodba se ni nikoli nadaljevala na sodiscu.

Drugi primer je bil, ko sta dva mladca z Renaultom priletela v vogal hise. Ampak ne v tistega, ki je kakih 6m od ceste. Ne, lokalna frajerja sta priletela v tistega, ki je bolj (kakih 15m) stran od ceste. Ob ravni cesti! Verjetno sta bila utrujena, ker ko sta jih ati in dedi prisla resevati iz izmalicenega avta sta oba spala. Poskodovana? Ne, kje pa. Take Bog cuva. Na sodisce? Kje pa.

Tretji primer je bil se najbolj razumljiv. Komaj kakih 4m od ceste je nov Audi A4 prisel cisto za pikico malo prehitro in zadel ob betonski rob ograje. Udarec je bil tako mil, da se je Audi le obrnil na streho in se obrnil v smer iz katere sta gotovo povsem po predpisih v atijevem avtu pripeljala (znova, da uganili ste) dva lokalna mlada mojstra.

Lokalci imajo sicer mnogo za povedati cez Naše, ki jih je pri nas res dovolj. Eni so nam celo sosedi. Ti resda vozijo hitro. In pogosto prehitro. Včasih so za volanom tudi fantje, ki bi morali biti se v osnovni soli, pa niso. Ampak, ti se se nikoli niso zaleteli. Vcasih gredo sicer v ovinek le po dveh kolesih, ampak zaletijo se pa ne. To je privilegij tapravih klenih staroselcev. Mi smo se vedno priseljenci. Samo nekdo, ki jim je vcasih napoti na njihovi dirki skozi zivljenje, nekdo ki zivi na mestu, kjer imajo drugi Piknik ob robu ceste.

Ja, tako gre to. Pravijo, da ce vozis dovolj hitro, lahko v desetih minutah prides Kamorkoli...

Babi Malci je imela rojstni dan

Jep. Moja babi Malči (pravzaprav je prababica, ampak ji recem babi) je imela prejsnji teden 77 let. Danes smo imeli pa na to temo (in glede na dejstvo, da je imela na isti dan tudi Ursa god) en manjsi family zur. Pri Rusih. Je bilo prou fajn. sicer sem tokrat ostala bolj ali manj pri goveji juhici in krompirju, ampak zato pa je toliko bolj sedla pol ena Lučka.

Ja v tem toplem jesenskem soncu je lustno ulovit malo sence (pod gradbenim odrom okrog babicine hise) in polizat lucko. Al pa dve... ;)