Prej blogam kot hodim
OPOZORILO: Tole so misli Ata Kranjca in ne Mine
V različnih medijih se občasno pojavi debata o zasebnosti na svetovnem spletu, posebej v smislu zaščite otrok pred »ljudmi, ki jih imajo preveč radi«.
Nedaven tak primer je bil v časopisu Dnevnik (Vse več otrok piše blog že od rojstva 22.8.2007), drug podoben primer je bil na blogu Lampelina (Blogi otrok 30.7.2007) starejši primer pa je iz dnevnika Delo (Prej blogam kot hodim 25.1.2006). Seveda bi se jih našlo še kar nekaj... :)
Tematika je podobna. Izhaja iz, verjamem da, resnične skrbi za dobrobit otrok. Vendar se po mojem skromnem mnenju usmerja v napačno smer. Namesto zavijanja otrok v »digitalno vato« v kateri naj bi bili lepo skriti in neopazni, je po mojem mnenju dosti bolje otroke čimprej navaditi, da skrbijo za svojo digitalno identiteto in da se čimprej naučijo živeti v digitalnih svetovih. Tako kot jih v »resničnem življenju« učimo, da naj ne hodijo čez cesto preden se prepričajo, da je to varno, da naj dajo čelado na glavo ko se vozijo s kolesom in da naj se ne pogovarjajo s tujci, moramo otroke tudi naučiti kako naj se obnašajo v digitalnih svetovih. Pa to ne vključuje le internet! Sem spadajo npr. tudi mobilni telefoni, ki so že dandanes (kaj bo šele čez nekaj let) prave komunikacijske naprave, ki s svojimi lastnostmi omogočajo raznovrstne poskuse zlorab, kraj identitete, nadlegovanje ipd.
Glede na to, da sem nekoč pred leti imel priložnost in veselje, da sem lahko delal na sedaj če upokojenem Ministrstvu za informacijsko družbo in to med drugim celo ravno na projektih varnega interneta (med drugim vzpostavljanje projekta Safe.si, razvoj SI-CERT in drugih), bi lahko rekel, da se zavedam slabosti in nevarnosti sodobnih komunikacijskih sredstev. Vendar pa se zavedam tudi njegovih prednosti in priložnosti.
Ker vem, da je moja hči sedaj še povsem nemočna v digitalnih svetovih, da pa se bivanju v njih ne bo mogla izogniti, jo že vseskozi skušam s svojimi zgledi, znanjem in izkušnjami privaditi, da bo pogledala tudi ko bo šla prek digitalne ceste in nosila čelado, ko se bo vozila z digitalnim kolesom.
To je moja dolžnost, obveza in hkrati veliko veselje.
5 komentarjev:
Odličen zapis. Se zelo strinjam.
Končno en zapis, ki zna pogledat tudi z druge strani, in ne vidi samo zlodeja v tem... :)
Jaz bi rekla, da je to čisto osebna odločitev. Če se nekdo odloči za kaj takega, se odloči zavestno in ne zato, ker bi bilo to "fancy"...in s tem se tudi zaveda morebitnih posledic... Drugače se mi zdijo pa blogi ala tale in ostali izredno simpatični, ker imam tudi sama dva pobalina podobnih starosti, in so mi pač zanimivi...Ko pa berem bloge tistih mamic in prijateljic, ki so npr.ravnokar rodile, se pa zelo rada spominjam dni, ko sta bila moja dva škrata tako zelo majhna, kar seveda kar hitro pozabimo, glede na to, kako hitro otroci rastejo...
Jaz se bom držala mojega načela - kakor komu paše...
Bravo! Tudi jaz sem enakega mnenja in prav vesela, da se najde še kakšen podoben frik, ki me ne bo obsojal, kot ponorelo mamo, ki svojega 11letnika sili in rine v bloganje in podobne neumnosti.
Moj sin je prvi blog odprl že nekaj mesecev pred mano, ko jaz za to sploh vedela še nisem. Ker je bil pri tem takrat osamljen in ni bilo nobenega navdušenja in pomoči, je po nekaj DNEH z blogom odnehal. Ko sem se bloganja lotila jaz pa je zapopadel zadevo tudi on. Danes si odpira nove bloge in preizkuša različne možnosti, na ta način spoznava tehniko, se uri pri pisanju tekstov, se o tem pogovarja z mano, spoznava druge ljudi .... skratka do sedaj le kup pozitivnih zadev. Negativne so pa itak povsod in je le stvar tega, kako pristopiš k njim in jih rešuješ.
Ja kaksno digitalno vato vendarle!? Otroke treba zascititi pred pohujsljivim internetom, kjer se itak naucijo samo to, kako iz pralnega praska naredijo explozivno bombo in kako se seksa, da moznosti za razvoj multiplih osebnosti sploh ne omenjam! ;)
Sicer pa lepo povedano. Odlocitev o tem ali bo tvoj otrok 'pisal' blog ze od rojstva, morda ze celo pred rojstvom, je stvar posameznika, razlogov zakaj bi to pocel je nesteto. Jaz tega ne pocnem nekaj malega zaradi tega, ker sem svoj blog zacel pisati par mesecev po rojstvu Jakoba in predvsem zato, ker se mi ne ljubi pisati dveh blogov. Sedaj v bistvu ze treh. :)
To, da pa nekateri stvari obsojajo in jih prikazujejo kot nekaj nenormalnega je pa razumljivo. Svet je poln cudakov.
Bodo pa slednji samo debelo gledali, ko se bo njihova hci pri svojih 'zrelih' trinajstih pojavila v spodnjem perilu na kakem glasujzame ali cem podobnem. :)
--
BigW, ki se mu ni dalo ponovno prijavljati...
Objavite komentar